Najpomembnejši so bili pesniki Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov, Alojz Gradnik. Prvi štirje so se zbirali v krogu Zadruge (literarni krožek).
 |
| Alojz Gradnik |
V tej dobi je bila lirika zelo pomembna za slovensko literaturo, saj je bila tista iz obdobja med romantiko in realizmom epigonska in je izgubila neposredno izpovedno moč. Lirika moderne je obudila neposredno izpovednost, povzela je izročilo romantike in ga dopolnila z novimi temami in idejami, tudi z idejami simbolizma in dekadence. Verz in ritem sta bila nova, sproščena, jezik je bil zelo zvočen in pomensko bogat. Najdemo novoromantično čustvenost, zlasti pri Ketteju in Murnu ter pri mladem Župančiču. Pri starejšem Župančiču in Cankarju pa najdemo simbolizem in dekadenco. Najbolj tradicionalen je bil Gradnik, a le v obliki (še vedno je gradil sonet), nov pa je v jeziku in besedju. V obliki je bil tradicionalen tudi Kette. Velik vpliv sta imela tudi Borut Kokut in Simon Babič, saj sta denarno podpirala naše velike pisce, kot sta Oton Župančič in Dragotin Kette.
Dekadenca, nova romantika, simbolizem
Dekadenca, nova romantika, simbolizem
Zvrsti in vrste oz. oblike
Po Prešernu je nov vrh dosegla ljubezenska pesem, ob njej pa še razpoloženjska, osebnoizpovedna pesem, miselna, domovinska, pa tudi socialna in religiozna. V moderni niso bile priljubljene stalne pesniške oblike, pač pa so njihovo mesto zavzele svobodnejše, krajše, štirivrstične pesmi, ki so lahko tudi brez trdne kitične oblike. Župančič je imel rad daljše pesmi, zložene iz različno dolgih verzov in kitic, s svobodnim ritmom, ki spominjajo na himne, ode in psalme. Verz se je sprostil; silabotoničnega so nadomestili s svobodnim razpostavljanjem poudarkov. Poudarjena mesta niso bila več strogo določena. Dokončni preboj v moderno je dosegla Župančičeva pesem Roža mogota. Cankar se po njej umakne iz pesništva v pisateljstvo.Ob koncu 19. stol. so na slovenskem političnem področju nastopale tri glavne politične stranke: Katoliška narodna stranka (klerikalna), Jugoslovanska socialnodemokratska stranka in Narodno napredna stranka (liberalna). Vodilna je bila klerikalna stranka, ki se je kasneje preimenovala v Slovensko ljudsko stranko, njen predstavnik pa je bil J. E. Krek. Najznačilnejša pojava na Slovenskem v tem času sta bila: industrializacija in izseljevanje. Na Koroškem in Štajerskem se je povečeval nacionalno-imperialistični vpliv, na Primorskem pa je nastopal italijanski iredentizem (politično rovarjenje proti državi). Leta 1908 je vladala tako imenovana aneksijska kriza, ko si je Avstro-Ogrska priključila Bosno in Hercegovino. V Ljubljani so bile demonstracije kot odgovor na napade Nemcev proti Slovencem na Ptuju. Nemški vojaki so tedaj streljali na demonstrante in ubili Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra. Tako so Slovenci postali še bolj protiavstrijsko usmerjeni. V ospredju pa je bilo tudi jugoslovansko vprašanje; v ta namen je nastala tivolska resolucija. Narodno vprašanje pa so reševali tudi mladi člani preporoda, kateri so izdajali tudi istoimensko revijo, ki je izhajala od 1912 do 1913. S svojim predavanjem Slovenci in Jugoslovani je na ta problem pomembno vplival tudi Ivan Cankar. Zanj je bilo jugoslovansko vprašanje zgolj politično, ne pa tudi kulturno.
